Liberal-totalitarism (0)

by

Ideology is for society what personality is for a person. It determines what this society is like. What it believes and how it behaves. And as such it is essential. Without personality a person is a corpse. And in the same way there is no society without some ideology and that ideology determine how society act. It is essential both for society itself as well as for our knowledge of it. It is essential for society because every society have some ideology. The same as every person have some personality. Yet personalities can be widely different. That is why perhaps even clones would be different people. Ideologies are very different as well. And so, also, societies that may look very similar materially can be very different if and when they have different ideologies. They will do different things and they will evolve differently. And because complex entities, like living beings and societies, are not known simply by looking at their shape or by measuring their mass, but by what they do and how they do it and because those are determined by ideology (if we are talking about society), it is essential for our knowledge of society to know this ideology. For this ideology is our ideology.

And since liberty is essential feature of our society, or perhaps better, it is our most fundamental value, we could say that liberalism is ideology of our society. And so we should think about liberty and determine what it is conceptually. That is how we will start to understand ideology of our society. Which will enable us to understand how this society will change and how its members will behave.

I think that in everyday life we understand and use the idea of freedom in a certain way. We think that we have different options and that we than choose one. For example, I can go jogging or I can go read a book. So if I have different options and if I can choose between them, if I decide for one or another, then I am free. Liberty is that notion of freedom in political space more specifically. If people have different choices of who will lead them, then there is liberty in such society.

However, perhaps surprisingly, that is not the meaning of liberty in theoretical sense. Perhaps it is best to first express reason for different understanding of liberty, than to say what exactly this other meaning of liberty is. For this reason will explain why different meaning is needed in the first place. And this reason can be expressed very eloquently when we remember and paraphrase Aristotle, who once said that our institutions reflect stars in the sky. This is very nice, poetic sentence. But it also has a deep and profound meaning. That our institutions reflect stars in the sky means that our understanding of reality in general or stars in the sky, determines how we organise our society and how we construct our institutions. They can only reflect what is already there, they can reflect reality in its broadest sense. And so, they have to be in accordance with laws of nature, for this is what is given and what is possible. This is extremely important because it means that our ideas about society, our ideologies, have to be in accordance with science, with our most fundamental believes about reality. Scientific believes about reality are what we as a society really believe about reality. And so our ideas about society, our ideology, have to be and are in accordance with that scientific knowledge. Liberty too have to be in accordance with science.

And here comes history into the picture. For scientific knowledge changes. What was known by Galileo was reviewed later and has evolved into different set of believes. Science is not revealed truth that stays the same no matter what. That is religion. Science is fundamentally different. It knows that it does not know everything. And it is constantly rethinking what it considers as a truth now. And so it changes. Its truth is not absolute. And yet our ideas about society have to be in accordance with that truth, they are founded upon such truths. Because scientific truth is relative in that sense, it is vitally important when have our fundamental ideas about our own society been formed. With which scientific ideas are they in accordance with.

Liberty has been virtue in our society for quite some time, at least from French revolution onwards, so for at least a couple of centuries. Because of this persistence of liberty in ideology of our societies, liberty had to be first thought of as an idea that is not in contradiction with science when it first became prominent. And that is all that centuries ago. When classical mechanics or Newtonian physics was science that was explaining reality. Liberty had to be and is in accordance with that science. And some philosophers who established and emphasized the concept of liberty, like Voltaire and Kant, were great admirers of Newton. Voltaire was perhaps the biggest promoter of Newton and his science in the continent. And Kant had a figurine of Newton on his writing desk (besides Rousseau). So liberty had to be in accordance with Newtonian science. And thinkers who established it were very aware of contemporary natural science and of problems that this science poses for freedom.

And there are problems. Namely, Newtonian science, especially how it is understood by philosophers, is deterministic. Every thing and every event has its own cause. And that cause determines the effect. And that cause is a thing or an event and so has its own cause. And so everything is causally determined, even predetermined. That is why physics can predict movement of celestial bodies and billiard balls. But if it is so, how is then freedom possible? How can you square determinism of the world with ability to chose?

The short answer is that you can’t.

But let’s see their argument in more detail. The first step was to undervalue the importance of different choices, of different possibilities. This was done by mocking this feature of freedom (of how freedom is understood by a common man). So Voltaire compare different choices with instincts of a dog, asking himself, rhetorically of course, if dogs have such freedom. Besides clearly expressing contempt for animals this argument also belittles those who think that different choices are essential for freedom or liberty, because it equates their thinking with instinct of a dog. Kant is not so tactful. He compares such freedom with, (that is, the belief that there are different choices and that they are essential) with an animal that is on a spite roast. When the spite turns something changes, and it can turn in two directions, clockwise and anticlockwise. Animal on a spit may believe to have a choice in which direction it will turn, but such believe is complete illusion. Choices, causes of change are entirely external. According to that view the same is true for all choices. They are all illusions. In reality different choices are mare ideas in our head. That ideas are something, which means that they too have some cause. We may not be conscious of them, but according to determinism they have to be there. So different ideas have their own causes. And that causes are in the end of the day external, because we are mortal and therefore chain of ideas or causes cannot be infinite. In conclusion, different possibilities, different choices are an illusion, they are in contradiction with physics, with our understanding of reality. And this is why and how this step undermines importance and indeed reality of different possibilities and choices. It makes them relative and indeed illusory, because they are not ultimate, but are merely one link on the chain of events. And that chain ultimately leads outside the subject to some external cause.

So this is the first step. Next came the change of subject. Instead of focusing on possibility of different possibilities, instead of trying to solve the problem of ontology of freedom in deterministic universe, they (proto-liberals) are focusing on what is ultimately real. In the following sense. According to that scientific understanding of reality every thing and every event has its own cause. And that cause is determining that thing or event. So that thing or event is determined by something else. So it is not entirely real for it is dependent, it is conditioned by something else. Its existence, its being, is dependent and determined by its cause. As such it cannot be ultimate or unconditioned cause of something or of some event. It is just one link in a chain. But if everything is of such nature, then we have an infinite regress. Every cause has its own cause ad infinitum. And that is logical fallacy.

So something else must exist. Something that is structured differently, something that can be foundation for other things and events. In philosophy that was called the substance, which means something that lays under. Something that is under, as a foundation of ordinary things. Substance is supposed to enable existence of ordinary things. It is supposed to enable them by it itself being unconditioned, by being outside of chain of causes and effects. It is essential for this philosophical notion that in regards to causality it is not in ordinary relation to it. Substance was supposed to be more primordial to causation. It was what reality in general is supposed to be. In that sense it was enabling causation as relation between phenomena, between instances of that same substance. Substance was not dependent on anything else for its existence, while effect is dependant on its cause. In that sense it was the most real. Its reality could not be questioned.

But now, trying to connect freedom and causality, trying to explain how freedom is possible in light of mechanical physics and its string of causation, philosophers joined the two. They combined old philosophical notion of substance with the framework of causality. Now substance wasn’t so much enabling causation, but more became something else within the causation. Substance became predominantly thought of as causa sui, as cause of itself. And substance is reality and cannot be dependent on something else, but now in this context is thought of as a cause of itself. So now instead of harmonising different possibilities with scientific ontology, they are searching for a cause of itself. The question was, how to break this chain of causation. If something could break this chain, then this would be, well, outside causation. And it would have the possibility of being free. But it would still have to be in accordance with determinism and science. So it cannot be in contradiction with causation or something non-causal. Notion of substance came in handy. Because there cause and effect are supposed to be the same. If something is cause of itself it breaks chain of causes and effects and is therefore real and free. And not only real, it can give reality to other things, things that are dependent on something else. It is real because it is not dependent on anything else. And so it is more real then ordinary things. And it is free because now it is not important if and how possibilities are possible or real, no, now it is important what is chosen. Or how things progress, how they develop. If something chooses itself that means that it is a cause of itself, it produces circularity and so it is free. What is chosen became essential. And it (potential subject that is) have to choose itself, because that way ordinary chain of causes is in a way avoided or surpassed.

Here another thing happen. In philosophy substance was thought of as reality in general, it was part of ontological thinking. But now, when this notion is introduced as something that could surpass ordinary chain of causes and effect, something else happens. Substance is not thought any more as something that is primordial, as something that enables other things to be, but as something that itself become. There are ordinary causes and effects. That is reality. If however somehow a cause creates an effect that determine that same cause, then we have something that is free. And that is a substance as causa sui. So we can have someone, a person, a subject that becomes substance in that sense. Subject becomes a substance through an act of freedom. Which is asserting himself, or “choosing” himself.

So, first step was to denounce ordinary meaning of freedom or liberty as incompatible with science and therefore with reality. Next, they introduce the idea that something that would break chain of cause and effect and would be most real and that would be freedom. And in final step of this epic journey they found solution for this new problem. If someone became a cause of himself, then the chain of causes would be broken, because cause and effect would form a loop. And therefore this subject would not be determined by anything else any more but only but by himself. Honestly, this could as easily as liberalism be called a loopy philosophy (or ideology).

Ordinary person would of course never come up with such a unique argument, but fortunately humanity was able to stand upon the shoulders of mental giants, whose ability to argue was proportional only to splendidness of an image they cast in a mirror.

So instead of solving ontological difficulties of freedom, they reintroduced old philosophical notions. Notions that are not in accordance with scientific outlook or understanding of reality. Instead of combining two areas of understanding, science and ontology, nature and humanities, they have divided them further. For this solution, causa sui, cause of itself is profoundly anti-scientific and is in contradiction with ordinary notion of causality as well. It is not able to be the ground for reality, it repudiates it.

And this new notion of freedom has very far reaching and unsettling consequences for society as well. Because different possibilities are substituted for something that is not conditioned by anything else, freedom transforms itself into will for power. As it was said previously, in philosophy something that is not caused or conditioned by something else is the most real, it is what really exists. This is what notion of freedom is searching for. If there is something that is a cause of itself, then this is not conditioned and is therefore undoubtedly real. Something needs to be strong enough to posit itself, to break with ordinary chain of causes and effects. That way this something becomes outside the chain of causes. When it act on itself, when it causes itself it steps outside of ordinary causality. And for that it needs strength. Such potential substance needs power to do it. Especially if it is thought of as a subject. As something that is not eternal and always present. Then this subject needs to somehow have to posit itself and have the will for that act. Subject is not thought as something that is outside of the world or as something that is necessary for the world to exist. It is part of the world. And freedom is not thought as something that is outside of causation, but as something that surpasses causation within causation. It is not something that is different then causation. It is causation that forms a loop in itself. Cause produces consequences that are determining that cause. Subject, free subject, is supposed to be that. Here causality is supposed to be circular. That is way that subject would be unconditioned, not determined by anything else. Of course, that such things exist is not proven and it is impossible to prove that such things exist. And so the essence of freedom is not the power to be this unconditioned substance (or to be real), but is merely a will for such power. Truth or essence of freedom is therefore will to power.

And this explains why and how ontology of liberalism go so well along with other ideologies that are all about power, such as imperialism and capitalism. These are very similar concepts, just their application (their object) is slightly different; liberalism is applied to domestic politics and to an individual, while imperialism is practised in foreign policy. And while liberalism is about society in general, capitalism is focused on economy.

Second thing to note are the consequences of this change of essence of focus in notion of freedom. Because now it isn’t important that there are choices but what is chosen, that “what is chosen” becomes the most important thing for freedom. And thing that must to be chosen (if he wants to be free) is the one making the choice. Only in this way we get that something is the cause of itself (presumably, or as far as this argument can see). Only in this way that something is a subject or a substance, only in this way this something is undisputedly real, for it is not dependent on some other cause or thing. And is therefore independent. De facto this ontological considerations have big consequences in praxis. Such notion of freedom demands that you choose yourself. You have to, to be not only free but also real. According to this theory this is the only way to step outside of illusions and doubt. Direct consequence of that is all-encompassing narcissism. In politics this ideology legitimises egoism of enormous proportions. Consequence of this ideology in politics is megalomanic narcissism. And it legitimises self-serving interests exactly in positions of power. It is also delegitimize everything else. And so such societies are ruled by those who only care for themselves, who effectively don’t see society as collection of many. The only way liberals can care for society is if they identify with entire society (for example father of a nation figure), which is insanity of another kind.

The result of this “logic” is that the truth of liberalism is narcissistic will to power. And because will to power is all that liberalism is, it is so successful in politics. Politics is essentially about power, in the sense power is something that politics have to take in consideration and so only ideologies that are about power can be successful there. However if an ideology is about power, if power is an integral part of such ideology, so if an ideology is successful in obtaining power, that does not mean that that ideology is good. It does not mean that it is able to use that power well. It still needs competence to use power that it has. And it still needs wisdom to chose what to use that power for. Using it exclusively to obtain more power, as liberals do, leads straight to insanity, because a cause of itself is logical impossibility, it does not exist and it cannot exist. It is in contradiction with notion of the world. Yet will for ever more power is predicated upon such notion. It exists. However once some subject has some real power, like political power, then the promise of liberalism proves empty. Because in that moment when someone has power, the idea that if you have power and apply it to yourself, that that will make you somehow more real and completely unconditioned, this then proves unreal. This leads to frantic destruction of anything that is not liberal. And anyone who doesn’t want to identify with it. Anything becomes mortal danger for liberals. In the end liberals would want to exterminate (or in modern jargon cancel) the world, because it is limiting their power. Before that it just enforces militarization and it uses everything as a weapon, for it is in the state of war with anything that it is not. And it uses all different areas of society for its spread, because it has to be absolute. And for that it needs total control.

That replacement of choices with will for power has serious consequences for said choices. They are not thought as real in the last instance. They are not really possible. In the sense that each choice has its own cause and that cause is determined from outside. And in the sense that the act of choosing has its own cause in the same way. Therefore these choices are an illusion for liberals. Something that seem important but is not. Only ordinary people and their common sense believe that. In reality importance of different choices is persistent illusion. Liberals don’t fight that illusion but simply focus on other things, on how can cause produce itself. That is why they keep the language of choices and freedom but they mean something entirely different. And that is why they actively try to undermine acts of choosing. They do that by different means. Act of choosing is for them fake anyway (ontologically). So if they are rigging the game they are not changing anything. Things will unfold with iron certainty of one billiard ball determining movement of another. But they will still talk of freedom and liberty and choices and be absolutely zealous about that. It just mean something completely different. It always means that right choice has to be chosen, and that is them, this is the only way to avoid utter catastrophe. These fake choices (for example between “different” political parties) are very present in liberal societies. They are present in places where there is an explicit manifestations of will to power.

This ideology was dominant in the west for the last 200, 250 years and still is. But I do not think that it is as convincing as it was any more. Reason for this doubt is in its reliance upon science, more precisely upon its interpretation of what it conceives as one axioms of science. Liberalism was founded upon an idea that the world is deterministic. Philosophers that promoted liberalism thought that sciences thought that determinism is the most fundamental feature of the world. However determinism is not the law of nature, it is not any law of nature. It was also never proven. It was a postulate of science for a time at best. That means that it was presupposed. It made speculations and calculations easier, and it made thinking about reality (that is; production of theories) more straightforward. But eventually its heuristic value diminished. And because it was never an axiom of science or a law of nature in the first place, it doesn’t have a hold on science any more. And so now this idea is not a postulate of science any more. In Logic of life, in biology it was explicitly stated that this idea doesn’t hold and that if anything, it hinders understanding of life. In its place some combination of necessity and chance is considered and taken as real. Similarly in quantum mechanics determinism is problematic. Character of physics has become different. It doesn’t need determinism to the extant that it once had. Science doesn’t believe in determinism any more. It is not an essential postulate for it. Now perhaps second law of thermodynamics is such postulate but not determinism. Science doesn’t believe that world is deterministic. And so liberalism has become outdated. I think that that is why it is not convincing any more. It is an ideology that is in accord with outdated postulates of science.

That is why politicians when, in classic gesture of liberalism, claiming that there is a problem and as a solution we have to “choose” them, seem rather pathetic. We don’t think that only one outcome is possible or desirable. We believe that there are different options and that there are different options is freedom. And politicians if they really are about freedom should just present different options and then let the people chose. And not present only one option that happens to promote them. The truth, obsessive narcissism is too easily seen in their actions. The truth is that they are just one option and a repulsive one at that.

Post scriptum

When ontology of freedom is replaced with ethical considerations something quite ironic happens. Instead of considerations of what is possible, instead of possibilities there are now considerations what should be irrespective of what is or can be. In that case ethics becomes cause and criterium of all actions. In that way liberty is exchanged for following that so called ethical ideas, no matter if they are in accordance with reality or not and that is fanaticism, even worse it can be moralising fanaticism. Modern example of this is so called woke culture. That happens because understanding of reality, which is ontology, is explicitly (either intentionally or not) replaced by ethics. And so actions are not measured with reality but with ethical ideas. That is with what has been postulated in the beginning. There is no freedom there any more. It is just blind and strict conformity to those ideals. That is how liberty turns to religious fanaticism. Many liberals are liberal in that sense, they are fanatics, unable to comprehend reality and unwilling to question their postulates. This is self imposed determinism. Doing something with accordance to some ideas that are not necessary in any way. But unable to change those ideas, either because of lack of courage or wisdom, despite those ideas being perfectly changeable.

Možnost kot bivajoče (16)

by

Možnost je nujna za teorijo verjetnosti, za klasično verjetnost. Obstaja več možnosti, kaj se bo zgodilo. Kovanec lahko pristane na grbu ali na glavi. In ker se udejanji le ena od možnosti, se lahko izračuna verjetnost. Toda narava možnosti tudi tu ni ontološko določena. Ni jasno, kako je prisotna možnost kot možnost, kakšno bivajoče je to. Kakšno je razmerje tega bivajočega do drugega bivajočega (če to na tej točki obstaja). In zato je ta pomanjkljivost vedno prisotna v fenomenih (v našem razumevanju fenomenov), ki se jih obravnava s to matematiko. Še več, ontološko gledano ima možnost, kakor je mišljena v tej teoriji neke svoje lastnosti, ki pa same niso ontološko upravičene ali utemeljene. Tako je mišljeno, da v neki situaciji obstaja točno določeno število možnosti, tako kot obstajata dve možnosti pri metu kovanca. Nek dogodek se lahko dovrši na točno določeno število načinov. In nikjer ni razloženo, zakaj je temu tako. Kajti to je morda res v nekaterih primerih, na primer pri metu kovanca. Statistika, verjetnostna matematika pa se zdaj uporablja širše, uporablja se jo za razlago najbolj temeljnih dogodkov, najbolj temeljne dejanskosti. Na primer v fiziki, kjer je prisotna v kvantni mehaniki in v biologiji, kjer razlaga življenje. Tako bi se moralo razložiti, zakaj so možnosti prisotne na tak način v najbolj temeljnih dogodkih sveta ali zakaj so možnosti vseprisotne na tak način ali kaj podobnega. Ker to ni ontološko utemeljeno, gre za predpostavko. Kajti, če si mislim neko stanje, na primer, da sem v tem trenutku in da mislim, potem se ne zdi, da obstaja vnaprej dano število možnosti, ki se lahko zgodijo in da se bo torej udejanjila ena izmed njih. Ampak se zdi, da število možnosti ni vnaprej določeno. Da lahko počnem nekaj drugega, da lahko misli pošiljam v različne smeri.

Možnosti nekako temeljijo na dejanskosti, izhajajo iz nje. Toda tudi niso povsem omejene s konfiguracijami že danega. Morda lahko možnosti utemeljijo nekaj, kar še ni (bilo), morda se izoblikujejo hkrati z dejanskostjo. Morda možnosti niso zgolj kot kovanci. Kakor koli, narava možnosti ontološko ni utemeljena.

Matematika torej združi naključnost in verjetnost s tem, da možnosti jemlje kot določeno število možnosti. To pa omogoča določiti verjetnost. Z naključnostjo pa je mišljeno, katera izmed teh možnosti se uresniči. Tako sta torej povezani naključnost in možnost. Naključnost določa katera izmed možnosti se uresniči, postane neka dejanskost. Naključnost je tako razlog spremembe neke možnosti iz možnosti v dejanskost. Ko so možnost, naključnost in verjetnost tako povezane, se pojavijo statistične znanosti. In neko novo sistematično pojmovanje dejanskosti.

Vendar pa, čeprav sta naključnost in možnost (kot pojma) sedaj povezana, tako da omogočata neko novo, sistematično pojmovanje dejanskosti, ontološko vseeno nista isti pojem. Naključnost ne odgovarja na vprašanje, zakaj je nekaj prisotno. Je izraz tega, da je nekaj prisotno in tako je izraz nekega dejstva. V odsotnosti kakšne druge teorije pove, da je nekaj prisotno brez razloga ali vzroka, da je torej izven naravnih zakonov (kakor usoda za stare Grke). V okvirju statistične teorije pa je naključje izbira nekega elementa v dani množici. V nekem smislu je tako pogoj verjetnostne matematike. Je izraz izbire ali določitve nekega elementa v dani množici. Kjer ni važno, zakaj se nekaj pojavi, se ima lahko ta pojav za naključen in še vedno se da od tod priti do nekega znanja. Še vedno se tu, kjer se ne pozna vzrokov ali razlogov za nekaj, lahko vzpostavi neko matematično teorijo, to področje se lahko formalizira in sistematizira. In tako se pride do Kolmogorovih aksiomov. V tem smislu, kot določitev enega od elementov množice, naključnost ontološko izraža pojavljanje nečesa. Ontološko tako ni problematična, ne spreminja dane ontologije, ne vpeljuje nekih novih ontoloških pojmov, svetu ne pripisuje nekih novih ali neutemeljenih lastnosti.

Drugače je z možnostjo. Možnost kot to, kar je lahko, se lahko nanaša na množico možnosti, preden se ena od njih uresniči. Na primer pri metu kovanca, sta to dve možnosti. Lahko pa se nanaša na posamezen element te množice. Ta vidik je bolj temeljen. Utemeljuje tudi prvi način. In ker so možnosti prisotne v svetu, so neko bivajoče. Tako so neko bivajoče, ki pa ni nujno dejansko, ki se ne uresniči nujno. Saj se vsaka izmed možnosti ne udejanji. Nekatere se niti ne morejo udejanjiti, saj lahko kovanec pristane na glavi ali pa na grbu, ne pa oboje hkrati. Množica možnosti kolikor so to možnosti, je tako širša od tega, kaj je dejansko ali kar bo dejansko. Možnosti so tako neko bivajoče, ki pa ni nekaj dejanskega. Saj neka možnost ni prisotna kot dejanskost, ampak ji predhaja. Tako se pride v nek paradoks, ko so možnosti mišljene kot nekaj dejanskega in kot nekaj, kar ni dejansko. V tek protisloven, paradoksen zaključek vodi tradicionalna ontologija. In tudi matematika te ontologije ni spremenila ali izboljšala. Saj nikjer ne razvije nekega svojega pojmovanja možnosti. To je tako velika pomanjkljivost te ontologije. Možnost mora biti prisotna, ta ontologija jo predpostavlja. Toda hkrati je ta pojem nekako neskladen s siceršnjim sistemom.

Naključnost (15)

by

Za informatiko in širše za reprezentacije, za naše pojmovanje mišljenja, jezika in informatike, so se tako izkazali kot bistveni, kot prisotni na ključnih mestih, neki določeni pojmi, ki jih je zato smiselno bolj natančno premisliti. Tu mislim predvsem na naključje, na bivanje možnosti in na čas.

Naključje je nek bistven koncept, ki je prisoten v sodobnem razumevanju sveta, v sodobni epistemologiji in ontologiji. In naključje je nekako povezano z verjetnostjo ter s statističnimi znanostmi. Toda to ni bilo vedno tako, pomen naključja in njegovo mesto v ontologiji se je v zgodovini spreminjalo. Tako so na primer stari Grki poznali tako naključje kot verjetnost, a ju niso povezovali. Saj so z naključjem mislili nekaj, kar je izven kakršnega koli reda, izven zakonov in torej tudi zunaj dosega znanja (glej Agazzi; Probability in the sciences, 7). Verjetnost pa je bila mišljena kot neko naše znanje. Kasneje, v renesansi, pa se začne oboje povezovati. Toda tudi, ko se oboje poveže, obstajajo različne možnosti, na kaj se naključje nanaša. Tako je lahko kot naključna mišljena neka celota, na primer nek plin. Plin je sestavljen iz molekul in razporeditev teh molekul je naključna. Same molekule in gibanje neke posamezne molekule pa ni mišljeno kot naključno, ampak je mišljeno povsem deterministično, le razporeditev celote je naključna. Drugače je v kvantni mehaniki, tu se naključnost nanaša na posamezen delec. Gibanje in spreminjanje teh delcev je naključno. Naključje je tu mišljeno kot izbira, določitev enega elementa, ne pa nekega drugega. Na primer kot mutacija v evoluciji ali pa prisotnost 1 na določenem mestu zaporedja. Pri zgodovini pa je naključnost prisotna bolj v tem, da se nek dogodek pojavi, ali zakaj se pojavi ali zakaj se pojavi točno takrat. Naključnost je tako tu nedvomno prisotna v samem svetu. Je ontološko bolj pomembna, saj je prisotna v najbolj temeljnih delcih iz katerih je svet sestavljen.

Poleg tega pa je naključnost lahko mišljena kot prisotna še na nek drug način, namreč kot zaporedje. Namreč kot zgodovina, kot evolucija. Tu serija naključnih dogodkov vzpostavi neko ureditev, neko strukturo ali organizacijo. Serija naključnih dogodkov določi neko bivajoče. Naključnost je tu prisotna obratno kot v termodinamiki. Tam so bili osnovni elementi (molekule, delci) deterministični, celota, plin, pa ni imela neke strukture in je bila prisotna kot neko naključje. Tu pa naključni osnovni delci, dogodki, mutacije DNK-ja, vzpostavijo neko organizirano, strukturirano celoto. Živo bitje kot rezultat evolucije je rezultat naključnih sprememb. Toda naključnih sprememb, ki so se ohranile in ki se nalagajo ena na drugo. Tako se tu osnovni delci, struktura DNK, človeški dogodki in podobno spreminjajo naključno, hkrati pa tvorijo urejeno, organizirano celoto.

Mislim na naslednje. Če je bila v klasični mehaniki dejanskost mišljena deterministično in če so torej bili posamezni dogodki v svetu lahko zgolj nujni, potem se to razumevanje z razvojem znanosti spremeni. V termodinamiki tako postane prisotna neka arbitrarnost, naključnost. Toda ta naključnost je nekako prisotna v celoti. Posamezni delci in njihovo gibanje je še vedno mišljeno deterministično, toda celota je nekako naključna. Kasneje, v kvantni mehaniki pa ta naključnost postane prisotna v samih delcih, v dogodkih v svetu. Na primer, kje se nahaja nek elektron glede na predhodni trenutek je naključno. In še vedno je mogoče priti do nekega znanja o svetu. Način, kako priti do znanja o takšnem svetu, o svetu, kjer je naključje prisotno, kjer so dogodki naključni, pa je v tem, da se te naključne dogodke misli kot določeno zaporedje. Takšno zaporedje določa dejanskost. Zgodovina teh naključnih dogodkov se ohrani in določa sedanje stanje, sodobno dejanskost. To so znanosti kot so teorija evolucije, geodezija… Zaporedje tu postane bistveno. In zato čas ni več (v znanostih) nekaj trivialnega.

Naključni so dogodki, samo zaporedje pa ni naključno. V nekem smislu pride do obrata. Prej je bilo naključje izraz naše nevednosti in je bilo del epistemologije, svet pa je bil nujen in determinističen. Zdaj pa je svet naključen, medtem ko je naše vedenje o njem vseeno prisotno in to vedenje kot vedenje je neka nujnost.

To je smiselno razmisliti še bolj podrobno. Obstaja namreč več različnih ved, kjer je naključje prisotno na tak način, kot neko zaporedje, ki organizira in določa celoto. Na primer kozmogonija (zgodovina in razvoj vesolja), teorija evolucije, zgodovina ter tudi informatika. Kolikor je ta mišljena kot zaporedje minimalnih razlik, torej kot nek vzorec in kolikor se tu misli pomen tega vzorca, torej pomen neke informacije. Vse te vede so si podobne, v smislu, da serija naključnih dogodkov določa to, kar je prisotno zdaj. Tako je serija nekih dogodkov določila, kakšno je sedaj vesolje. In z dogodki so tu jasno mišljeni veliki dogodki, dogodki, ki določajo različne konstante, na primer kozmološko konstanto. Evolucija pa določa organizacijo živih bitij, določi, kakšna so. In med evolucijo in na primer zgodovino obstaja pomembna razlika. Pri evoluciji je tako, da obstaja nek razlog, nek mehanizem, zaradi katerega serija naključnih mutacij ustvari neko organizirano celoto, torej neko živo bitje. Ta razlog je seveda naravna selekcija. Naravna selekcija vodi do organizacije tako, da izloči veliko večino naključnih zaporedij. Obstaja torej nek razlog, nek mehanizem, ki iz naključij vzpostavi organizirano celoto. Težje je določiti, če nek tak razlog obstaja tudi v informatiki in zgodovini in kozmogoniji. Zgodovina kot serija dogodkov določa sedanjo družbo. Medtem, ko zaporedje minimalnih razlik določi pomen informacije. Osnovna logika teh ved pa je torej enaka. Zaporedje naključnih dogodkov torej ustvari pripoved in je neka struktura, neka organizirana celota.

A obstajajo tudi pomembne razlike. Razlike so v tem, kako so mišljeni osnovni elementi nekega zaporedja. Tako sta v informatiki prisotna dva elementa, 1 in 0. Dogodek je tu izbira med tema elementoma in s stališča informatike je ta izbira povsem naključna. Informatika ne ve in je ne zanima, zakaj je izbrana 1 in ne 0, kajti ukvarja se s tem, kako verodostojno reproducirati serijo takšnih izbir, kako prenesti informacijo. Dva elementa torej določata pomen neke informacije, ali ustvarita neko informacijo in posledično serija takšnih izbir ali informacij ustvari neko pripoved (naracijo). Pri evoluciji pa se prenaša DNK zaporedje in le to je sestavljeno iz štirih nukleinskih kislin, A, C, T, G, ki so bistvene. Tu so torej prisotni štirje elementi, njihovo zaporedje pa določa organizacijo in/ ali morfologijo živih bitij. Nasprotno pa se zdi, da obstaja neskončno različnih dogodkov v zgodovini ali ki so zgodovina. V smislu, da je kvaliteta dogodkov, ki določajo dejanskost družb neskončno ali nedoločljivo različna. Tako dejanskost družb določajo dogodki, ki so vzpostavili neko ideologijo, pa drugi, kjer se pojavi neko znanje in neka praksa. Potem so tu dogodki, ki določajo demografijo družb. Pa nato vojaški in politični dogodki. Dogodki kot elementi nekega zaporedja tu vsekakor niso tako jasni in nedvoumni kot v teoriji evolucije in v informatiki. Prav tako je kvaliteta dogodkov vsaj meni nejasna tudi v kozmogoniji. Obstaja torej neka pomembna razlika med končnim in neskončnim številom elementov v zaporedju, ki ustvari neko organizirano celoto. Kajti le končno število elementov lahko tvori klasično verjetnostno matematiko. Prav tako končnost elementov implicira neko končnost ali zamejenost teh področij (evolucije in informatike).

Elementa, ki tvorita neko zaporedje v informatiki pa sama v nekem smislu nimata pomena, sta 1 in 0. Tako obstaja neka dodatna plast, kjer neko takšno zaporedje dobi pomen, kjer informacija dobi pomen. Na primer ko se nekemu takšnemu zaporedju pripiše nek pomen, ko neko tako zaporedje izraža nek koncept, ko je demotacija nekega pojma. Naključnost elementov v informatiki, je naključnost kateri element je prisoten, 1 ali 0. Do organiziranosti nekega zaporedja pa pride drugje, v določenemu zaporedju takih elementov. Torej v tistih zaporedjih, kjer na primer neko zaporedje denotira nek pomen. Torej na osnovi tega, kaj neko zaporedje denotira. In ker so programi tisti, ki izvedejo denotacijo nekega zaporedja elementov v nek pomen, so oni tisti, kjer pride do organizacije. Tu se naključnost spremeni v neko organizacijo. To je tisto, kar v informatiki preoblikuje naključnost (osnovnih elementov) v strukturirano, organizirano celoto. V tem smislu so analogni ali imajo isto funkcijo kot naravna selekcija v evoluciji. Zdi se, da v zgodovini ni nekega takega mehanizma, ki bi sistematično preoblikoval naključnost elementov v neko organizirano in v končni fazi bistveno nenaključno celoto. Kar ne pomeni, da družba ni taka nenaključna, organizirana celota, ampak le, da mehanizem, kako se to dogaja ni znan ali enoten ali izpostavljen.

Znak, informacija in propozicija (14)

by

Tu mislim, da je smiselno primerjati bistvene pojme sodobnih filozofij. Bolj natančno filozofij, ki so vse del jezikovnega obrata, torej ki so vse osredotočene na jezik v najširšem smislu. To so strukturalizem, analitična filozofija in pa informatika. Z bistvenimi pojmi pa mislim pojme, ki določajo jezik, v nekem smislu so to elementi jezika. Hkrati so to tudi pojmi vednosti s katero ali s katerimi se spoznava jezik. Vendar pa ker je jezik za te filozofije ontološko nekaj prvobitnega, dojemanje teh pojmov presega logiko elementov. To so pojmi kot so jezikovni znak, predikat in informacija.

Strukturalizem je utemeljen na analizi jezikovnega znaka, pri čemer so jezikovni znaki tisto, kar sestavlja jezik. Saussure tako premisli in določi jezikovni znak: »jezikovni znak združuje koncept in slušno podobo«. In nato: »koncept je nadomeščen z izrazom označenec, slušna podoba pa z označevalec«. Kar omogoča določiti njegove lastnosti: »jezikovni znak ima dve prvobitni lastnosti: jezikovni znak je arbitraren (vez, ki združuje označenec z označevalcem); označenec je zvočne narave in zato poteka zgolj v času in svoje značilnosti povzema po času (ima razsežnost, ki jo je mogoče meriti le v eni dimenziji (je premica))« (Saussure; Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 81). Arbitrarnost je prisotna s stališča jezika, medtem pa je za vsega govorca ta povezava, torej kaj označuje katera beseda, nujno: »če je videti, kakor da bi bil označevalec glede na idejo, ki jo predstavlja, svobodno izbran, pa, narobe, za jezikovno skupnost, ki ga uporablja, ni svoboden, temveč obvezen« (Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, 85). Jezikovni znak ima torej dva bistveno povezana dela, označenec in označevalec. Neka beseda označuje nek pomen ali koncept in sama je nekaj fizičnega, je nek zvok. Vedno obstaja nek fizični način, kako je nek koncept izražen. In ta povezava je arbitrarna, naključna, saj bi nek, kateri koli, pomen ali koncept lahko imel drug izraz, označeval bi ga lahko drug zvok. Kar je razvidno tudi iz tega, da obstajajo različni jeziki, tako je na primer beseda lahko označena tudi kot word. Ta arbitrarnost, ki je s stališča pomena naključna, pa je nujna s stališča posameznika. S tem je izražena intersubjektivnost jezika. Kajti jezik je za posameznika dan, je nekaj, česar on ne more spreminjati. Tako je prisotna neka kombinacija naključnosti in nujnosti.

Zanimivo pa je, da je izpostavljen tudi čas. Tu je znak kot neko bivajoče povezan z drugim bivajočim. Je nekaj fizično prisotnega, je nek zvok in zato ga določa drugo bivajoče. Zanimivo pa je, da je ta interakcija mišljena kot bistveno časovna.

Pri Wienerju pa je informacija mišljena na naslednji način. Takole pravi: »What is… information, and how is it measured? One of the simplest, most unitary forms of information is the recording of a choice between two equally probable simple alternatives, one or the other of which is bound to happen- a choice, for example, between heads and tails in the tossing of a coin. We shall call a single choice of this sort a decision« (Wiener: Cybernetics, 62). Tu je jasno, da je predpostavljena neka določena ontologija, obstajajo različne preproste alternative ali možnosti, nato pa je izbrana ali določena ena od njih (determinizem je tako v nekem smislu neskladen s to ontologijo). Tudi tu je torej prisotna neka arbitrarnost, a ta je v informaciji prisotna drugače kot v jezikovnem znaku. Informacija predpostavlja, da obstajata dve minimalni možnosti. Kajti če ne bi, če bi bilo vse eno, potem se ne bi moglo ničesar sporočiti. Zato mora obstajati neka minimalna razlika, razlika med 0 in 1 ali med glavo in grbom. In določena ali izbrana mora biti ena od obeh možnosti. Katera od možnosti je izbrana, je s stališča informatike, teorije komuniciranja, vseeno. Ni pomembno, kaj je povedano, ker se tu poskuša misliti, kako se nekaj, karkoli, lahko sporoči, kako se nekaj povedanega prenese. Vseeno pa je ta arbitrarnost, ki je arbitrarnost določitve ene od možnosti, vedno prisotna v informaciji. V sami informaciji je tako prisoten ontološki pomen izbiranja. A to izbiranje je tudi vedno izbiranje med dvema povsem praznima možnostma, med 1 in 0. Nekaj se sporoči ne glede na to, kaj je izbrano. Če je v strukturalizmu prisotna arbitrarnost povezave (koncepta z nečim fizičnim, ki je tisto, kar reprezentira ta koncept za druge ljudi), je v informatiki prisotna arbitrarnost izbire.

In jasno tu je izvir opaženega dejstva, da so informatiki obsedeni s komuniciranjem, da pa pri tem ničesar ne sporočijo, saj je komuniciranje mišljeno kot nekaj, kar bistveno presega vsebino sporočenega. Komuniciranje je zanje način, kako se nekaj vključi v njihovo ideologijo, je priznanje, da je to ontologija, ki je resnična.

Informacija je tako neka minimalna razlika. Bolj natančno, ker informacija ni ena izbira, ampak je, da bi bil prisoten kak pomen, vedno prisotnih več izbir, je informacija zaporedje ali sekvenca minimalnih razlik. Taka sekvenca minimalnih razlik ustvari ali je nek vzorec. Informacija je binarni vzorec ali binarno zaporedje. Signal pa nato natančno prenese nek tak vzorec. In ker je izbira izbira med 1 in 0, ker je to bistveno koda, se z njo manipulira na matematičen način. Za razliko od znaka, ki je točno povezava koncepta z materialnim izrazom, povezava med elementom (pri informatiki 1 in 0) in materialnim izrazom pri informatiki ni neposredna. Element ali neka koda je naknadno povezan z nekim pomenom ali konceptom. In tako je neka določena koda v različnih situacijah lahko povezana z različnimi koncepti. Povezava se tako vzpostavi naknadno, preko programov, ki določajo določene sekvence izbir. Se pa zato z informacijami lahko računa, lahko se jih preoblikuje ali misli na različne načine, v različnih situacijah.

Da je informacija dejansko serija izbir ali njihovo zaporedje in ne zgolj ena izbira pa je skladno s svobodno logiko. Kajti zanjo je značilno, da je dejanski nosilec (resničnostne vrednosti) stavek, ne pa posamezna beseda. Šele kombinacija besed da pomen.

Informacijo in znak je zdaj smiselno primerjati s sodobno logiko. Sodobna logika je predikativna logika, le ta pa je utemeljena v propozicijski logiki. Propozicije so dejansko povedi, a zgolj tiste povedi, ki so nosilci pomena. S pomenom pa je mišljena resničnostna vrednost. Neka poved ima pomen, če ima (če se ji ji lahko pripiše) resničnostno vrednost. Torej, neka poved je nosilec pomena ali izraža neko resnico (ali neresnico). Predikati pa so nato nadaljnja razširitev te logike, v smislu, da se zdaj misli tudi samo strukturo ali ustroj neke propozicije. Gre za način, kako so povezane variable in kvantifikatorji. Le ti so povezani tako, da tvorijo nek pomen. In mislim, da je prav to, namreč pomen ali resničnostna vrednost, bistveno. Resničnostna vrednost ni resnica. Resničnostna vrednost je namreč mišljena zgolj kot neka prisotnost ali odsotnost, je neka vrednost. Bolj natančnost, če je vrednost ovrednotena kot resnična, potem je to neka določena vrednost, 1. Če pa je ovrednotena, če je pomen ovrednoten kot neresničen, potem pa je vrednost 0. Neka propozicija je resnična ali pa ne. Sama resnica pa ni več nadaljnje določena, tako kot je bilo to na primer pri Aristotelu, kjer je bila resnica mišljena kot skladnost med stvarjo in mislijo. V sodobni logiki resnica nima tega pomena. Ampak je zgolj razlika do neresnice. Gre za isto binarno logiko, ki je prisotna v informatiki. In tudi izvor te logike je isti, namreč matematizacija. Tam se komuniciranje misli na matematičen način, tu, v logiki, pa logika postane matematična logika. Toda delovanje in način, kako obe vedi postopata drugačno. Logika se ukvarja s tem, kako se neka resničnostna vrednost ohranja in spreminja (zaradi logičnih veznikov, kvantifikaotrjev…), torej kako se resničnostna vrednost prenaša iz ene propozicije v drugo. Torej kako logični vezniki, kvantifikatorji in variable ohranjajo in preoblikujejo resnico neke propozicije. Gre za logični račun. Binarno stanje, resnica ali neresnica, je tu v nekem smislu rezultat logike, njenih formul in pravil. Logika pa se ukvarja bolj s tem računom, logika je v nekem smislu formuliranje (vzpostavljanje formul) ohranjanja resničnostne vrednosti. V tem smislu so osnovni elementi logike logični vezniki, kvantifikatorji in predikati (dejansko množice, ki prevajajo naravni jezik v ta logično-matematični jezik). Medtem, ko so v informatiki osnovni elementi osnovani ali imajo to binarno strukturo.

Informatika je torej o tem, kako se prenaša neka serija binarnih elementov (izbir), logika pa je o tem, kako najde in ohranja, prenaša neka določena (binarna) vrednost (resničnostna vrednost).

Tako se zdi, da obstaja naslednja razlika med strukturalizmom in informatiko. V strukturalizmu so koncepti neposredno prisotni kot elementi sistema, so en del znaka. V informatiki pa koncepti niso neposredno prisotni, ampak je neposredno prisoten nek vzorec minimalnih razlik. In ker je ta vzorec izražen na binaren način je mogoče z njim bolj preprosto operirati, računati.

Informatika je tako dejansko utemeljena na binarnem zaporedju, na binarnosti. Zato jo je mogoče in najbolj smiselno obravnavati matematično. Wiener tako poudari pomen statistike za kibernetiko (ki je tu mišljena kot predhodnica informatike. Verjetnost in statistika sta načina kako se razume informatiko. Verjetnost pa je prisotna in zelo pomembna tudi v strukturalizmu in sicer na naslednji način. V strukturalizmu je jezik mišljen kot sistem vrednosti (Saussure, 94). In jezik je mogoče zajeti sinhronočino, kar se nanaša na statični vidik jezikoslovja, ter diahronično, kar zadeva razvoj. Jezik se tako misli kot sistem in jezik se misli v času (Saussure, 95). In ta sinhronični vidik je splošen, ni pa to neka zakonitost. Gre za to, kako je jezik zdaj prisoten in kako se zdaj uporablja. No, in to je neka ureditev; »gre za ureditev, načelo verjetnosti« (Saussure, 107). Verjetnost tako določa ali omogoča misliti ta sistematični, sinhroni vidik jezika. In ta vidik je po Saussuru bolj pomemben od diahroničnega vidika (Saussure, 104). Naše spoznavanje jezika tako uporablja verjetnost, saj ta omogoča misliti ureditev jezika (na primer kateri fonemi se bolj pogosto (z neko verjetnostjo) pojavljajo skupaj).

Informatika je utemeljena na arbitrarnosti izbire. To pomeni, da razume, kakšno je stanje, ne glede na to, kaj je izbrano. Izbiranje in posledično svoboda je tako temeljni kamen te teorije. Izbiranje je tisto najbolj prvobitno v tej ontologiji. Spoznavanje tako izhaja iz tega izbiranja. Ne iz tega, kaj je izbrano, ampak da obstaja izbiranje, da je nekaj bilo izbrano. Prvobitne bitnosti, elementi imajo tako neke možnosti ali so neke možnosti, v nekem smislu niso povsem določene. Tako kot živa bitja za biologijo, še posebej za teorijo evolucije, niso neki nespremenljivi delci in so mišljena kot kombinacija naključja in nujnosti, tako so tudi informacije takšne kombinacije. In tako kot biologija iz spremenljivosti živih bitij izpelje teorijo evolucije, tako lahko informatika iz izbiranja izpelje svoja spoznanja o načinu komuniciranja. Cilj informatike je tako natančna reprodukcija signala, samo spoznanje (informatike) pa je matematična teorija komuniciranja (kakor jo je izvorno hotel imenovati Wiener). Spoznanja informatike tako izhajajo iz izbiranja, iz dejstva, da to obstaja, toda tudi točno presegajo kakršno koli izbiranje. To so ravno spoznanja, kjer je vseeno, kaj je izbrano. Tako kot je za teorijo evolucije v nekem smislu nepomembno, kako živa bitja živijo svoje življenje, važno je le katere gene prenesejo na svoje potomce (pridobljene lastnosti pa so točno tisto, kar se ne deduje in kar za evolucijo ni pomembno). Tako informatika pride do resničnih spoznanj o komuniciranju, o tem, kako se reproducira signal, ne glede na vsebino informacij. In na osnovi teh spoznanj se ustvari tudi informacijska tehnologija ter ideologija. Problem pa se pojavi, ko informatika postane prevladujoča ideologija v družbi. Kajti tedaj se izkaže, da je tu svoboda povsem prazna, izbiranje je met kovanca, izbiranje med 1 in 0. Ta ideologija določi, da je povsem nepomembno, kaj je izbrano. Vzpostavlja stanja, kjer je dejansko izbiranje nepomembno, saj je uokvirjeno v nekaj vnaprej danih možnosti, informatika pa se nato tako in tako ukvarja s tem, kako se te izbire prenašajo (ali ne prenašajo), kako se prenašajo serije teh izbir, kakšne vzorce tvorijo in kako se spreminjajo (manipulirajo). Če informatika kot spoznavna teorija pride do nekih spoznanj tudi tam, kjer je prisotno izbiranje, pa je informacijska ideologija ideologija, ki vse in še posebej družbo presoja s tako pridobljenimi metodami, vsako izbiranje določi v okvirju verodostojne reprodukcije signala.

Povezava med različnimi področji bivajočega (13)

by

Obstaja torej neko bivajoče, ki je z drugim bivajočim povezano na posebnem mestu ali na poseben način. Znotraj samega tega bivajočega pa obstajajo nekakšni deli ali to bivajoče se lahko še naprej deli. In ti deli spreminjajo druge dele, ne pa drugega bivajočega. Kot so misli ali predstave in kot so to besede in biti. Tisto bivajoče, tisti del bivajočega, ki povezuje to posebno bivajoče z ostalim bivajočim je bistven. To je v nekem smislu najpomembnejši del tega posebnega področja bivajočega (na primer mišljenja). In to točno zato, ker povezuje to bivajoče z ostalim bivajočim, s svetom. In ta prehod je spet lahko mišljen na dva načina. Kot nekaj, kar preoblikuje bivajoče v to posebno bivajoče, na primer tako kot čuti preoblikujejo to, kar čutijo v predstavo (v del mišljenja). In kot tisto, kar misli naredi za dejavne v svetu, to, kako one delujejo na drugo bivajoče.

Zdi se torej, da so misli s svetom povezane preko telesa. Telo vzročno učinkuje na ostalo bivajoče. Tiste misli in zgolj tiste misli, ki določajo moje telo, povezujejo mišljenje s svetom. Ostale misli pa ne morejo neposredno določati ali spreminjati ostalega, »nemiselnega« bivajočega. Njihova resničnost, skladnost z ostalim bivajočim je tako posredovana preko telesa, preko tega, kaj ono čuti in tega, kako ono lahko deluje. Preko tega, kako to bivajoče deluje na mene kot neko bivajoče. To je torej v nekem smislu tisto posebno, priviligirano mesto na področju mišljenja. V končni fazi je telo tisto, ki preveri resničnost misli. Določa, katere misli sprejme kot resnične in katere ne. Če pa se ne misli, da je temu tako, torej da obstaja nekaj, kar bistveno povezuje mišljenje z ostalim bivajočim, potem pa se pristane v solipsizmu. Kajti vse, kar biva zame, so potem zgolj moje predstave, moje misli, te pa niso povezane z ničemer drugim (tudi če se misli, da neka druga, od mišljenja drugačna substanca obstaja). Čeprav se tudi tu še vedno ohranja minimalno vez z ostalim bivajočim, namreč s tem, da se vse pojmuje, ne kot bivajoče, ampak kot moje misli. Tako se implicira tudi nemiselno dejanskost.

Zdi se, da je tudi jezik neko takšno področje kot je to mišljenje. Tudi besede se namreč spreminjajo in vplivajo ena na drugo na nek poseben način, na način, ki ni značilen za vse bivajoče. Na to se lahko sklepa še po tem, da obstaja več jezikov, logika in slovnica nekega jezika pa ni nujno enaka logiki in slovnici drugega. In če je ontološka struktura bivajočega res takšna, da mora biti takšno bivajoče (kot sta to mišljenje in jezik) povezana z ostalim bivajočim, potem je to posebno mesto prisotno tudi v jeziku. Hkrati pa je potrebno imeti v mislih, da je jezik bistveno intersubjektiven. Da jezik obstaja le, če je to jezik več bitij. V tem se jezik bistveno razlikuje od mišljenja. Jezik je torej posebno področje bivajočega, ki je na določenem mestu nujno povezano z ostalim bivajočim. Poleg tega pa je jezik bistveno intersubjektiven, je neko intersubjektivno bivajoče. Zato so načini, kako je jezik povezan z ostalim bivajočim (reprezentacije in delovanje) prav tako intersubjektivni. Neka govoreča skupnost določi, kako je drugo bivajoče reprezentirano v jeziku in kako ta skupnost deluje v svetu, zaradi jezika. Zdi se, da so navade govoreče skupnosti analogne telesu pri mišljenju. Da so one tisto, kar povezuje jezik z nejezikovnim bivajočim. Morda bi se lahko še bolj natančno reklo, da je to politika. Torej, da je politika tisto posebno in bistveno področje jezika. Jezikovno delovanje določa delovanje določene skupine bitij. Politične živali določajo svoje delovanje, obnašanje po tem, kar slišijo, po govoru, ki ga slišijo. S stališča samega jezika pa so to performativi. To so tiste besede, ki določajo ne le druge besede, ampak tudi nejezikovno bivajoče. Zdi pa se tudi, da je znanost tisti intersubjektivni način delovanja, ki določa, kaj je resnično za skupnost, tako kot čuti določajo, kaj je prisotno za posameznika.

In mislim, da se po tem premisleku zelo jasno prikaže šibkost sodobne filozofije, ki izvira iz njenega slabega razumevanja ontologije. Sodobna filozofija je namreč izrazito jezikovna. To je značilno tako za hermenevtiko, strukturalizem kot tudi za analitično filozofijo. Osredotočena je na jezik in izhaja iz jezika. Tako tudi ontologijo izpeljujejo iz njega, ne pa obratno. Posledica je vsezaobsegajoče jezikanje. Tako je po tem premisleku jasno, da če se ne spozna pomena določenih misli, tistih, ki povezujejo mišljenje z ostalim bivajočim, potem se konča v solipsizmu. In isto se lahko zgodi z jezikom. Tudi tu se lahko pride do tega, da se zaradi nepoznavanja ontologije ne razume da in kako je jezik bistveno povezan z ostalim nejezikovnim bivajočim. Posledica te nesmiselne ontologije pa je, da se daje jeziku preveliko ontološko težo. Da se svet razume preko jezika. Da postanejo meje jezika meje mojega sveta. Da se skratka tako kot se solipsisti zaprejo v svoje misli in se vrtijo v krogu svojih misli, lastne pomembnosti, tako se ti jezični doktorji vrtijo v raznih besednih igrah in poskušajo omejitve jezika pripisati svetu. In da do tega prihaja sorazmerno z opuščanjem politike (na primer v teoriji). Bolj ko se opušča družbo in politiko, večjo težo dajejo ti misleci jeziku, bolj mislijo, da je nekaj izrečenega dejanskost. Tudi tu torej gre za nek tak solipsizem. Vendar pa jezik je in obstaja bistveno intersubjektiven. In tako bi se lahko reklo, da se tu tako razvije intersolipsizem. Torej neko dejansko prepričanje, da je vse, kar je nekaj povedano in da jezik določa stanje sveta. Kar je povedano določa družbe (določena živa bitja), ne pa sveta. Moč volje, da določi dejanskost je tu prenesena iz posameznika na skupnost, toda ista samopašna in blazna ideologija, ideologija, ki je v nasprotju z dejanskostjo bivanja, je še vedno prisotna.

Prehod med bivajočim na splošno in nekim posebnim področjem bivajočega (kot so misli, jezik in informacije) ima torej dve različni značilnosti. Po eni strani je prisotno preoblikovanje tega drugega bivajočega v enote tega posebnega področja; v predstave, besede in bite. Tako je zunanje bivajoče (namreč zunaj tega posebnega področja) reprezentirano znotraj tega področja. Prehod je torej tu preoblikovanje. Na primer točno to je funkcija čutov. Po drugi strani pa je za ta prehod značilno, da to področje je povezano in je v odnosu z drugim bivajočim, tudi samo je neko bivajoče. In zato lahko vzročno spreminja ostalo bivajoče. Pač v odvisnosti od tega, kako je povezano s tem drugim bivajočim. Na primer kot povezava misli s telesom, misli so utelešene, so telo, le to pa je telo med telesi. Toda zdi se tudi, da sta to, torej čutenje in delovanje, zgolj dva vidika ene celote, da ne bivata eden brez drugega. Tako je pomembno, kaj so osnovni elementi posameznega področja (na primer besede) in kako se bivajoče preoblikuje v te elemente. To preoblikovanje samo ni nujno, toda vseeno se lahko dogaja po nekih pravilih.

Ontologija reprezentiranja (12)

by

Reprezentacija je ponoven prikaz, ponovna prisotnost. Ali, je prikaz nekega bivajočega na nekem drugem, posebnem področju. Neko bivajoče biva, kakor biva in to bivajoče se spreminja, ker je v odnosu do drugega bivajočega. Lahko pa se to bivajoče tudi misli in tedaj se to bivajoče, kot misel, spreminja na nek način, ki je skladen s tem, kako se spreminjajo misli. Reprezentacija je način, kako je to bivajoče prisotno na področju na primer misli. Neko bivajoče ali prikaz nekega bivajočega se torej preoblikuje tako, da je le to skladno s tem novim področjem. Mišljenje je eno takšno področje, področje, kjer se elementi mišljenja (pa naj so to posamezne misli ali pa predstave) spreminjajo na nek svoj način. Zdi pa se, da je tudi informatika neko takšno področje. Da tu prav tako lahko pride do tega, da se neko drugo bivajoče lahko izrazi z informacijami in da se le to pri tem preoblikuje. Ter da se nato informacije spreminjajo in medsebojno določajo na nek svoj način, po neki svoji logiki. Pri informacijah in v sodobnem svetu mislim, da se lahko informacije misli, kakor so te prisotne v računalništvu. Tu pa so osnovni elementi informacij biti, logika po kateri se informacije v končni fazi spreminjajo pa je Boolova algebra.

Na splošno so reprezentacije mišljene kot na nek določen način organizirano bivajoče. Tako je mogoče, da obstaja različno bivajoče, ki je organizirano na ta način. Misli, jezik, ter informacije so primeri takšne organizacije bivajočega, to so reprezentacije. Zdi pa se, da to niso nekaj istega, neka ista reprezentacija. Saj se zadeve časovno ne skladajo, misli se pojavijo pred družbeno organizacijo in pred jezikom (predpostavljam, da tudi živali lahko mislijo), le ta pa se pojavi pred informacijami.

In tako se tudi zdi, da mišljenje, jezik in informacije niso povsem iste. Njihovi elementi in logika njihovega spreminjanja ni nujno povsem ista. Vprašanje je, če se lahko na primer misli (ali pa jezik) zvede na bite, na nek dvojiški sistem, na primer na to ali je nek nevron vzdražen in torej pošilja elektromagnetni signal, ki je vedno isti, ali ne. Ter ali se lahko, če je temu tako nato spreminjanje dogaja v skladu z Boolovo algebro ali se zadeve spreminjajo na nek drugačen način. Prav tako to velja tudi za jezik. Ali obstaja nek skupni imenovalec med temi področji, ali se lahko eno področje zvede na drugo ali ne. Če se da, potem so v osnovi tudi reprezentacije v osnovi enake, neko bivajoče je enako reprezentirano, predstavljeno v mislih, jeziku in kot informacija, sicer pa temu ni tako.

Kakorkoli, reprezentacija naredi neko bivajoče prisotno na posebnem področju. Na področju, kjer se stvari določajo in spreminjajo na nek poseben način, na način, ki je drugačen od načina spreminjanja v bivajočem na splošno. To bivajoče se zdaj lahko spreminja po neki posebni logiki. Razlog zakaj se to lahko zgodi pa je točno v tem, da je to posebno področje bivajočega z ostalim bivajočim povezano na točno določen način, na določenem mestu. To priviligirano mesto povezuje to posebno bivajoče (reprezentacije; misli, besede, bite) z ostalim bivajočim. Ker pa je to določeno, posebno mesto, obstaja prostor, kjer se elementi tega bivajočega lahko določajo, spreminjajo po neki svoji logiki. Torej točno zato, ker je reprezentirano bivajoče z ostalim bivajočim vzročno povezano zgolj na določeni točki, na določen način, se reprezentacije spreminjajo na nek svoj način, na način, ki ni nujno skladen s tem, kaj reprezentirajo. Reprezentiranje je torej v nekem smislu način, kako nekaj postane prisotno na nekem takem področju (na primer v mišljenju, v jeziku ali v informacijskem svetu). Tisto, kar ni reprezentirano za to področje ni prisotno. Tako lahko na primer obstaja nekaj česar si ne mislim in tudi tisto, česar si sploh ne morem misliti. Toda to, česar si ne mislim, ne more vplivati na moje mišljenje, na to, kako moje misli določajo ena drugo. To ne pomeni, da to ne obstaja, pač pa, da ni prisotno na tem posebnem področju. Biti kot biti zaznan je kretenizem. Pomeni zgolj, da to ne določa drugih misli, saj zanje ni prisotno.

Ker se ustvari neko področje bivajočega, ki je z ostalim bivajočim povezano na določen način, zgolj na nekem mestu, so ti deli bivajočega v drugačnem odnosu en do drugega ter do drugega bivajočega kot bi bili, če to področje ne bi obstajalo. In če bivajoče na tem področju reprezentira neko drugo bivajoče, bivajoče, ki ni del tega področja, potem je vprašanje, kako misliti to reprezentiranje. Kako vedeti, da je to, kar reprezentirajo skladno s tem, kaj je reprezentirano (da so predstave skladne s stvarmi). Kako torej ovrednotiti te predstave. Ter, kako priti do resnice reprezentacij ter resničnosti reprezentiranega. Zdi se, da se do tega lahko pride le posredno. Torej s pomočjo tistega bivajočega, ki je povezano z ostalim bivajočim. Ki je torej v nekem smislu tako del tega področja, kakor tudi ostalega bivajočega. In zato je bistveno najti to posebno področje, kjer je reprezentirano področje povezano z ostalim bivajočim. Za resničnost misli bi tako, po tej logiki bila najpomembnejša filozofija telesa, namreč telesa kot utelešene misli, saj je to tisto bivajoče, ki je prisotno na obeh področjih.

To je nekako ontologija reprezentiranja. In ta ontologija je filozofsko pomembna in ima dolgo filozofsko tradicijo. Problemi reprezentacije so na primer izrazito prisotni pri Descartesu. Pomen reprezentacije v filozofiji in družbi tako predhaja informatiki. Vendar pa je bistven tudi za informatiko. Problem ni rešen. Tudi informacija je namreč takšna reprezentacija. Informacija kot informacija deluje, če obstaja posebno področje bivajočega. Zato je bistveno vedeti, kje in kako je informacija povezana z ostalim bivajočim. Katere informacije spreminjajo ne le informacije, ampak tudi drugo bivajoče.